Iz velike sklede, kakor so se poimenovali, vejejo nove pesmi Bakaline Velike in po dveh toplo sprejetih albumih se zasedba predstavlja s tretjim, naslovljenim Use kar sije. Tu zasijejo kresnice, ki v kresni noči kažejo pot ali pa iskrenost kovača, ki sanja o lepšem svetu in se odpravi spokojnejšemu življenju nasproti; sijejo kraji, na katerih se ljudje zavedamo lastne minljivosti in trenutki, ko se zavemo, da use sma usi.

V času, ko marsikod po svetu divja ognjeviti nemir, besedila Janija Kutina pozornost usmerjajo v svetlobo. Pesmi tke z radovednostjo – dreza v to, kaj pomeni biti človek danes in kaj je to pomenilo nekoč, v davnini ali pa takrat, ko je živela keltinja, katere grob so odkrili na njegovem pašniku. Ta izpeta bivanjska vprašanja in modrosti, ki se iz njih porajajo, se v pesmih zraščajo z drznimi inštrumentalnimi nitkami, ki jih Samo Kutin, Matej Magajne, Dejan Lapanja, Andrea Pandolfo in Marjan Stanić mojstrsko predejo. Včasih mehkobno, večinoma razvneto, vselej pa godejo z občutkom za dobro
pripoved.

Osupljiv je sam nabor glasbil na svežem albumu, saj se ob domiselnih kombinacijah inštrumentov in zvočil, oglašajo tudi ročno napravljena glasbila iz približno šest tisoč petsto let starega lesa jelke, ki so jo bratje Kutin našli v kalu ob vasi Čadrg. Roke Kutinovih in njihovih prijateljev, na primer Sebastjana Gršaka, ki na albumu tudi gostuje, so s pridom oblikovale liro, piščal in boben, ti pa se v eni izmed skladb prerodijo s kamenodobnim zvenom.

Bakalini Veliki se je pridružil še orkester Etno histerie, s katerim so na bregu Soče družno posneli skladbo, ki je tej mogočni reki posvečena. Skoznjo zasije vez s prostorom, značilna za Janijeve zgodbe. Po njih zvedavo sprašuje kraje, iz katerih izhaja. In prišepnejo mu tudi kaj brezčasnega.

– Enja Grabrijan